Vprašanje, s katerim ste se najbrž ukvarjali, ko ste se srečali s Theta Healingom je, zakaj v tej tehniki ukazujemo in to celo Kreatorju? Takšne so vsaj moje izkušnje kot učiteljice te tehnike. Marsikomu se beseda ‘ukaz’ namreč zdi premočna, pregroba, težko jo spravi z jezika… Velikokrat sem tudi slišala, da to besedo v slovenščini ne uporabljamo pogosto. In vendar jo.
Beseda UKAZ ima po slovarski definiciji več pomenov, in sicer: 1. izrazitev volje, da kdo mora uresničiti kako dejanje, 2. zahteva računalniku, programirani napravi, da opravi določeno operacijo, 3. ekspr., navadno v povedni rabi kar je za koga tako, da se mora brezpogojno upoštevati. Označila sem dva, ki sta za theta praktike ključnega pomena.
Ta beseda izraža nadrejenost in podrejenost. Tisti, ki ukaže je v nadrejenem položaju tistemu, ki ukaz dobi. In tukaj leži kamen spotike. Večina ljudi namreč težko verjame, da je nadrejena Kreatorju, da bi mu ukazovala. Zaradi vplivov različnih religij smo bili od nekdaj navajeni Kreatorja prositi, rotiti in biti vedno v podrejenem položaju. Ukaz pa nam daje drugačne pristojnosti. Našemu egu daje vedeti, da smo vredni več od Kreatorja. Na ta način se zaradi naših preteklih prepričanj v zvezi s podrejenim odnosom do njega/nje, in s to novo vlogo nadrejenosti, znajdemo v čisto enakovrednem položaju s Kreatorjem. To je naša rojstna pravica. Kadar izvajamo zdravljenje, zaradi besede UKAZ nismo pod pritiskom, ali bo zdravljenje uspelo ali ne, ker ga tako ali tako ne izvajamo mi, temveč Kreator. Takrat nastopi veliko večja verjetnost, da bo zdravljenje uspešno. Ko se naši možgani navadijo ukazovati, ni potrebno več izrekati te besede, Kreator se enostavno odzove že na naše misli. Če imamo torej predsodke do besede UKAZ nam to le kaže, kakšna podzavestna prepričanja v odnosu do Kreatorja se skrivajo v nas, da se ne vidimo enakovredni njemu/njej.
Pred kratkim sem v knjigi Diane Cooper: Nova svetloba vstajenja naletela na en zanimiv prispevek, ki podpira moja razmišljanja:
“Mnogi mislijo, da je molitev to, da prosimo Boga za nekaj, ob tem pa verjamemo, in pričakujemo, da nas ne bo uslišal. Čeprav prosimo, se vseeno lahko zgodi, da bomo zavrnjeni. To vsekakor ni molitev. To so upi ali želje. Z molitvijo Bogu povemo, kaj potrebujemo in da pričakujemo, da nam bo božanskost to priskrbela. Obstaja še drugi vidik molitve. Med čakanjem, da bo vaša molitev uslišana, delujte tako, kot da se je to že zgodilo.
Zakon ukaza je podoben zakonu molitve, toda, namesto da nekaj naročimo in počakamo, da to prispe, v resnici mi kot mojster poveljujemo. Ko ukažete, ukažete univerzalnim energijam, naj delajo v vašem imenu. Ko smo se odločili, da se inkarniramo na Zemlji, smo se z višjimi silami dogovorili, da bomo prevzeli nadzor nad svojim življenjem in imeli pravico do ukazov. Ko zakon ukaza spravite v delovanje, spravite v pogon mogočne sile. V vašem imenu ukrepajo velika bitja, premikajo se gore, zlahka dobite mogočno pomoč od sil luči.
Ker je zakon ukaza zelo močan in ker poznate le del celotne slike, je modro ukazovati v skladu z zakonom milosti. Vaši nameni so morda čisti, vendar na Zemlji vidimo le košček celote. Zakon milosti poskrbi, da se vse zgodi v vaše najvišje in najboljše dobro in v najvišje in najboljše dobro vseh vpletenih. Če vas čaka kaj boljšega, svetlobne sile vaš ukaz zavrnejo.
Ko izrečete svoj ukaz, ga izpustite iz rok. Ni vam ga treba ponavljati. Če je v najvišje dobro vsega, ga bodo duhovni svetovi uresničili, vi pa morate biti pozorni na znamenja. Medtem se sprostite in uživajte življenje”.
Goga Pečnik, Theta.si
Vaše mnenje